ČAS

Čas je tista skrivnost,

ki nas vse mori

in nam svoje modrosti

razkriti ne želi.

 

Skrbi prihajajo in odhajajo,

čas sicer gre in se ne vrača.

Ker nas veliko stvari (pre)zaposli,

se (pre)pozno zavemo,

kaj smo  s tem tudi izgubili.

 

Tako ne bo lepih spominov,

le nekaj grenkih opominov,

ki nas bodo zaznamovali

in do konca opazovali.

 

Preveč se nam zgodi nepomembnih reči,

kot so služba, denar in še marsikaj.

Samo materialne stvari nam nekaj veljajo,

a tudi te nam nekoč nič več ne dajo.

 

Raje se malo ustavimo,

ozrimo se okoli sebe.

Raziskujmo, odkrivajmo in spoznajmo stvari,

ki so proti materialnim krat tri.

 

Manca Baler, 8. b

 

SLIKA

Sprehaja se po hodniku hiše,

v  sobi hiše vidi risarja,

ki nekaj riše.

Sprehaja se po dvorišču in nekaj ga zamika,

ko ob strani vidi slikarja,

ki nekaj slika.

 

Ob tej sliki se ustavi,

nekaj ni običajno,

spomini se vračajo v glavi,

pri srcu ni več hladno.

 

V tej sliki vidi brezmejen pogum,

ki zanj vse bi dal.

Na njem je njegov vzor,

vendar celotno sliko zaseda.

 

V tej sliki vidi prizor,

ki ga rad gleda.

Čuti neverjeten razum,

četudi ni imel prav.

 

V tej sliki vidi pomoč,

kadarkoli je bila potrebna,

še zadnja skrivnost,

vse do danes ostala je zasebna.

 

V tej sliki vidi dušo,

kot je nihče nima.

Zadnjo kapljo bi od sebe dal med sušo,

pokril bi druge, če bila bi huda zima.

 

Kian Hodžić,  9. b